V sreči ni prav nič skrivnostnega.

Vsi nesrečni ljudje so enaki. Rana, ki jim jo nekdo zadal pred davnim časom, neizpolnjena želja, udarec njihovemu ponosu ali upihnjen plamenček ljubezni, takšna rana se je prilepila nanje ali pa oni nanjo in tako preživijo sleherni dan zaviti v mrtvaški prt preteklosti. Srečen človek ne gleda nazaj. Tudi naprej ne. Živi v sedanjosti.

A tu se pojvi problem. Nečesa ti seadnjo nikoi ne more dati: pomena. Pot sreče in pomena se razhajata. Če želi najti srečo, mora človek samo živeti v tem trenutku; živeti mora samo za ta trenutek. Če pa hoče najti pomen - pomen svojih sanj, svojih skrivnosti, svojega življenja, se mora znova in znova spustiti v svojo preteklost, pa če je še tako mračna, in živeti za prihodnost, naj bo še tako negotova. Tako narava pred vse nas obesi srečo in pomen in zahteva od nas samo to da se odločimo za enega od njiju.